Že sama Golobičeva informacija o poteku projekta NUK II bi morala vladi zadoščati za odločitev o stečaju projekta v celoti, ne pa le za sklep o soglasju za razvezo vseh pogodb in aneksov, ki jih je ministrstvo sklenilo z avtorjem Markom Mušičem, AMM d.o.o. in IBE d.d.. Tudi sklep, da naj ministrstvo »začne z novim postopkom za izbiro ustrezne rešitve«, je slepomišenje v nasprotju z določilom o javnem natečaju, ki ne posega v t.i. 2. fazo – parcelo Rimske 7a, kar je tačas javno razgrnjeno z ljubljanskimi prostorskimi akti. V »stečajno maso« projekta je treba uvrstiti tudi razvezo soinvestitorskih pogodb z MOL, ker je prenos še zadnjih nepremičnin na državo skoraj zaključen, županov »soinvestitorski« domet pa je itak le makadamsko parkirišče.
Vlada pa je v prazno naložila ministrstvu, da pripravi spremembe oziroma dopolnitve zakona iz 1994, ker je zakon politično, rokovno, finančno, soinvestitorsko, urbanistično, kulturološko, tehnično, upravno-pravno in programsko »konzumiran«, ker je treba pripraviti novega in ker je ministrstvo tudi po mnenju računskega sodišča dokazalo investicijsko nekompetentnost. Kajti od leta 1992 je bilo na novo imenovanih oz. spremenjenih 17 gradbenih odborov (kjer se je »slikal« ves še aktualen levi in desni politični vrh) in do konca leta 2007 porabljenih 70 % od nominalno določenih 6,9 milijarde tolarjev, nominalno 4,8, revalorizirano pa 7 milijard tolarjev (29,3 milijonov evrov). Skupaj s »fiksno« vrednostjo MOL-ovih zemljišč 1,5 milijarde tolarjev je bil zakon »konzumiran« presežno, čeprav se sama gradnja sploh še ni začela. Realizirana je bila le prenova stavbe Plečnikove NUK, nazaj so bile zasute arheološke ostaline, država je pridobila v last nekaj stanovanj na Rimski 7a, neodplačni prenos MOL-ovih nepremičnin na državo pa šele v postopku.
K temu je treba prišteti nadaljnjih 1,8 miliona evrov, ki jih je/bo ministrstvo porabilo v letih 2008, 2009 in 2010 za projekte 1. faze stavbe NUK II po krivdi ministrice Mojce Kucler Dolinar in župana Zorana Jankovića, izgubo časa z dojemanjem aprilskega mnenja slovenskih arhitektov in junijskega dveh tujih profesorjev, da bi šele decembra 2009 Golobič spoznal, da država razpolaga z oceno vrednosti projekta, ki je od novembra 2007 do oktobra 2008 zrasla s 50 na 80 milijonov evrov, da »pristojno ministrstvo« ne razpolaga z virom financiranja, da je država ob črpanje sredstev iz evropskih virov (in s tem ob ugled v inštitucijah EU, op. J.M.), da je nov začetek pogojen z novo pridobitvijo evropskih sredstev (programiranje in timing 2011 pa fikcija, op. M.J.), da so raziskave arheoloških ostalin zaključene v obsegu 78,45 % a odstranitev pred gradnjo neizvedena, da država ne razpolaga ne z revizijo projekta, svetovalnim inženiringom ne s projektno dokumentacijo sposobno vložitve za gradbeno dovoljenje, in da državi ob enostranski spremembi projektne naloge predstoji še tožba z vidika Mušičevih avtorskih pravic v neznani višini zneska.
Neodpustljivo pa je Golobičevo (in s tem vladno) vztrajanje, da so prostorske možnosti za gradnjo omejene, kar da zahteva pridobitev preostalih zemljišč v 2. fazi ali reševanje prostorske problematike na drugi lokaciji (!?, op. M.J.). Mar ne ve, da so vsa zemljišča za celoten program, tudi za CTK in OHK »v okviru dostopnosti« pridobljena v obsegu 100 % (njihova kontura je vidna na obodnih nasipih parkirišča). Mar ne ve tudi, da je izključno zaradi neuresničljivosti Mušičeve prostorske umestitve prvega projekta iz 1998 in drugega iz 2002 sukcesivno »padal« cel projekt že najmanj petnajst let, ter mu nobena nebulozna dvofaznost tehnično, tehnološko in funkcionalno nedeljivega objekta ni pomagala, četudi na meji perpetuum mobila.
Ali gre za nasilje nad realnostjo in dolgotrajne spletke ministrstva ali celo samega Mušiča, je danes relevantno le za odmero višine odmene za kršitev avtorskih pravic. Mušičeva natečajna avtorska rešitev je bil »rezervni portalni prizidek« ob slepi fasadi Rimske 7a, na dvorišču pa »vrtovi stanovanj«. Da je pozneje projektiral njeno delno rušitev in obzidavo ter pozidavo dvorišča, zmanjševal arheološki lapidarij, parcelo proti Aškerčevi pa puščal neizkoriščeno, je moč razumeti le kot demonstracijo antiurbanistične prepotence. Tu so odgovorni tudi arhitekt Janez Koželj in arhitekti v mestni upravi, ki so v žiriji leta 1989 nagradili Mušičev projekt, 1992 uveljavili korekten prostorski akt, Koželj pa kot podžupan forsira mrtvouden tretji (dvofazni) projekt iz 2007, arhitekti uradniki pa so podobno svetovali že petnajst let tudi pri predhodnih dveh projektih, ali kaj?
Vendar je glavna hiba Golobičevega gradiva (informacija vladi), da je zamolčal ključna dejstva za investicijski polom projekta:
- neuresničljivost novembra 1994 uveljavljenega Zakona o izgradnji UKL s podpisom Predsednika DZ Jožefa Ĺ kolča (»v letu 1994 pridobivanje in priprava zemljišč, €¦ v letu 1995 pričetek gradbenih del«);
- neuresničljivost Pogodbe o deležu MOL pri gradnji UKL iz 1995 s podpisom ministra dr. Rada Bohinca in župana dr. Dimitrija Rupla ob tržniku »deleža MOL« Predsedniku MS Dimitriju Kovačiču (investicijska oholost polastiti se Rimske 7a, obremenjene z denacionalizacijo, številnimi etažnimi lastniki in pravicami po stanovanjskem zakonu);
- odpravljeno lokacijsko dovoljenje za 1. fazo NUK II iz marca 2000 s podpisom vodje IC UEL Darje Glavaš (graditev objektov-torzov pač ni možna in dovoljena);
- poslanska predvolilna manipulacija 2004 (prvopodpisana Silva Črnugelj) in povolilna (prvopodpisani Miran Potrč) s propadlim Zakonom o poroštvu RS za najetje kreditov (obakrat z lažno utemeljitvijo, da je »izdelan projekt za gradbeno dovoljenje, urejeni prostorski in lokacijski dokumenti, pretežno pridobljeno zemljišče, urejen arheološki problem«);
- podpisovanje pogodb županje Danice Simšič in župana Zorana Jankovića v nasprotju s sklepi Mestnega sveta v 2005 in 2008 o neodplačnem prenosu nepremičnin MOL na državo (o preoblikovanju soinvestitorskega »deleža« v donacijo za podporo izgradnji stavbe UKL).
Golobič zavaja vlado tudi s tem, da ji je zamolčal verjetnost kazenske in odškodninske odgovornosti Kuclerjeve in Jankovića (zaradi predvolilne politične prevare 2008, op. M.J.), oba člana nacionalne projektne skupine in gradbenega odbora. Kljub opozorilu Računskega sodišča z dne 28. 2. 2008, da zaradi velikih tveganj prva stopnja gradnje ne bo končana do predvidenega leta 2011, sta demonstrativno takoj 7. 3. 2008 ob zavajanju javnosti in gradbenega odbora nadaljevala z novo etapo vsestransko nasedle investicije, seveda, na osnovi rizičnih napovedi o ureditvi vseh zemljiških razmerij do konca meseca, o pridobitvi gradbenega dovoljenja in pričetku gradbenih del do konca leta in o predvidenem zaključku del 1. 8. 2011. Janković si zasluži še dodatni pregon zaradi nevestnega dela in opustitve uradne dolžnosti, saj je po dveh letih še vedno v pretežni zasebni lasti 5 parcel na Rimski 1, 3 in 5, od tega sta z nedavnimi zemljiškoknjižnimi plombami v korist RS obremenjeni le dve parceli, na dveh ni izkazan niti MOL-ov nakupni interes, eno pa po nemarnem bremeni zaznamba javnega dobra.
Seveda pa je dolžnost Vlade RS retroaktivno ugotoviti lažnost izjave ministra Golobiča, da »gradivo ni v ničemer povezano s pravnim redom Evropske unije«, da ima gradivo »zanemarljive finančne učinke (pod 40.000 ‚¬ v tekočem in naslednjih treh letih)«, in zahtevati soglasje ministrice za kulturo, v katerem se opredeli do arheoloških ostalin vsaj na nivoju že doseženega, prezentacije insule XXVII in situ, ostalo pa po določilih Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Miha Jazbinšek, arhitekt
