Sreda, 17 Februar 2010

Minister Pogačnik ni zaščitil ne bulmastifov ne Baričeviča, obojih ni več

Oceni ta prispevek
(1 glas)

Preko ekstrema »zaščite zdravnika Baričeviča pred njim samim« opozarjam na zlorabo prava na Upravnem sodišču RS (ne upoštevajo prehodnih določb veljavne zakonodaje, napačno in preozko definirajo pojem »okolica nevarne živali«) in zlorabo upravnega postopka s strani ministra dr. Milana Pogačnika.

Nedopusten in neodgovoren prodor civilnega prava (odvetnik Miro Senica) v javnopravno sfero je to pot ob poškodovanem Megliču zahteval tudi smrt zdravnika, lahko pa bi še koga, odgovornost ministra Pogačnika pa je še v rušenju celega slovenskega upravno-pravnega reda in degradacija verodostojnosti kinološke sfere.

Zakaj pravna država ni zaščitila dr. Saša Baričeviča tudi pred njim samim

Izgubil sem osebnega zdravnika dr. Saša Baričeviča. Ker nisem ravno pogosto bolan, sva se ukvarjala bolj z mojo zdravstveno preventivo. Trudil se je, da bi, nebrižen kot sem, v svoje zdravje vlagal več časa in napora, reklo bi se, da me je hotel zaščititi pred menoj samim. Ker je končal nesrečno, pri tem vpet v omrežje jalove pravne države in omrežje »dogovorne« socialne elite, sem ogorčen nad tem, da ga pravna država ni zaščitila pred njim samim in pred elito, ki ji je pripadal. Ta elita sedaj preusmerja pozornost stran od krivde pravne države v njegovi nesreči v vprašanje njegove lastne krivde, podkrepljeno s krivdo za spolno zlorabo psov. Javnost pa se ukvarja z vprašanjem morale in etike klientelističnih omrežij samih po sebi, namesto z vprašanjem, ali je priviligiranost tudi nezakonita. V tem primeru vse kaže, da je.

Vzpodbudile so me besede odvetnika Mira Senice, da je Baričevič za te pse, ki jih je na vsak način hotel dobiti nazaj, »moral sam prevzeti odgovornost« in dodatek dr. Vide Čadonič Špelič, da je »žal precenil svoje sposobnosti«. Ker je imela za Baričeviča, lastnika-imetnika psov, sovražna pravna država končnico v upravnem postopku pod ingerenco ministra dr. Milana Pogačnika, vrhunskega strokovnjaka s področja veterine, naj pojasnim funkcijo pravne države, recimo, na primerljivem vprašanju potresne varnosti. Novi minister za okolje in prostor dr Roko Ĺ˝arnić je ministru Pogačniku primerljiv vrhunski strokovnjak na področju potresne varnosti, v upravnih zadevah pa enako predstojnik drugostopenjskega organa. Ali komu sploh pride na misel, da bi minister Ĺ˝arnić ali njegove službe na drugi stopnji v upravnem postopku prirejali uporabo protipotresnih predpisov na željo lastnika stavbe, če bi se mu pa hiša podrla na glavo, bi bila to njegova lastna odgovornost. Prisilni protipožarni predpisi v javnem interesu varujejo najprej lastnika-prebivalca stavbe, pred protipravnostmi gradbincev pa tudi pred njegovo lastno graditeljsko »sposobnostjo«. V primeru Baričevič pa se je v in ob upravnem postopku na ministrstvu glede psov, »nevarnih za okolico« oz. »nevarnih za življenja ljudi«, inoviralo zožene pojme, kot so »ne ogrožajo mimoidočih« in zagotovljena »varnost javnosti«.

V starem Zakonu o zaščiti živali glede usmrtitve »živali nevarnih za okolico« ni določb o različni zaščiti lastnika psa in zaščiti siceršnje okolice. V aktualnem zakonu pa so določila sploh reverzibilna: »uradni veterinar odredi usmrtitev psa, če je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe«, kar so ti psi tudi imeli za sabo. Dr. Baričevič je imel vso pravico, da pravna država zaščiti njegovo življenje, ne glede na to, ali je bil sam (so)ustvarjalec nevarnih psov in ne glede na to, ali je s svojim zadnjim ravnanjem, ki ima kvalifikacijo mučenja živali, tvegal življenje, pa čeprav zavestno. Pač pa je bilo pri vrnitvi psov zlorabljeno osnovno upravno-pravno načelo materialne resnice: »V postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo«. Ali so bili ugotovljeni vzroki za nevarno vedenje psov, njihova eventualna predhodna zlorabljenost, Baričevičeva vloga pri tem in njegova primernost in usposobljenost za ravnanje z vrnjenim psom, krdelom ali celo leglom, kar seveda ni eno in isto?

Najmanj, kar bi moral biti rezultat potrebne nacionalne upravno-pravne katarze ob tem primeru, so novi standardi v bitki proti »posebnim primerom pritiska« skozi priznanje, da sta bili sporna sodba Upravnega sodišča in objektivno nična upravna odločba o vrnitvi psov izdani kot posledica, ne nazadnje, mobbinga »bleščeče profesionalno opravljenega pravnega dela« s strani odvetnika Mira Senice. S temeljno napako, da civilistično-pravna bleščečost po definiciji nima v normalnih razmerah kaj iskati v upravnem postopku. Ocena odvetnika, da je bila njegova intervencija potrebna, kako pak, če ne zato, ker naj bi bila upravno predpisana usmrtitev nevarnih psov nenormalna in nezakonita, pa spada že v širši, tudi etični kontekst tega nesrečnega primera.

Prebrano 3606 krat Nazadnje urejano na Sreda, 10 September 2014 15:35

Naša spletna stran uporablja piškotke, s katerimi dosežemo boljše delovanje, obiskovalcem nudimo preprostejše brskanje po strani ter zagotavljamo celostno delovanje. Piškotki ne vsebujejo osebnih informacij posameznika. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z uporabo piškotkov.

EU Cookie Directive Module Information