Za razliko od bližnjih spomenikov Tromostovja (EŠD 398) in Zmajskega mostu (EŠD 1583) pa je izgradnja Mesarskega mostu kulturno in naravovarstveno sploh onemogočena, saj je v obrečnem prostoru Ljubljanice vključno z Adamič Lundrovim in Petkovškovim nabrežjem veljal za spomenik »Regulirana struga Ljubljanice« (EŠD 386) od sprejetja Odloka o razglasitvi nekdanjega Šempeterskega, Poljanskega in Karlovškega predmestja za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost (Ur. l. RS, št. 18/90, 27/91) prepoved spreminjanja arhitektonske zasnove, odtranjevanja in premeščanja arhitekturnih objektov, uničevanja drevja ali grmovja, obnavljanje pa je možno le z vegetacijo iste vrste. Taka je varstveno-razvojna ostalina iz večletnega obdobja operativne krovne politične funkcije mag. Vladimirja Braca Mušiča v Skupščini Mesta Ljubljane (et consortes v ljubljanski občinski politiki in urbanistiki). Tega stanja se ni lotil preseči niti »župan« Jože Strgar v obdobju 1990 do 1994, postavil pa je temeljni kamen za izgradnjo Plečnikovega mostu kot pomnik neuresničljivosti in lastne nekompetentnosti. S Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur.l. RS, št. 111/04) je del odgovornosti za spomenik »Ljubljana – ureditev nabrežij Ljubljanice« nato prevzela nase Vlada RS, ki ga je v letu 2004 določila kot državnega pomena.
Krona (ne)urejanja kulturnovarstvenega vprašanja mostov in brvi čez Ljubljanico pa je 9. člen vladnega Odloka, ki za kulturni spomenik državnega pomena z vrtnoarhitekturnimi, umetnostnimi, arhitekturnimi, zgodovinskimi in naselbinskimi vrednotami razglasi enoto Ljubljana – Regulirana struga Ljubljanice (EŠD 386). V okviru te enote dediščine se za kulturni spomenik državnega pomena razglasijo tudi enote Ljubljana – Tromostovje (EŠD 398), Ljubljana – Vodna zapornica (EŠD 402), Ljubljana – ÄŚevljarski most (EŠD 5642), Ljubljana – Trnovski pristan (EŠD 22826). Petkovškovo nabrežje je razglašeno za vplivno območje. Vrednota je po Plečniku urejena regulirana struga Ljubljanice s terasami, mostovi, konzolnimi pomoli, ograjami, zazelenitvijo in domiselnimi detajli ureditve kot najbolj unikatna in celostna mestna vodna poteza, »osrednja mestna avenija« med Špico in zapornico. Kljub dikciji, da so varovani elementi spomenika »Plečnikova avtorska ureditev«, pa ni nobenega pogoja kako graditi Mesarski most ali dokončati Ribjo brv ob njuni morebitni gradnji. Ob izrazito restriktivnem režimu varovanja »physisa« je zaznano le »morebitno urejanje plovnega režima Ljubljanice« in dani pogoji – natečaj za ureditev splavnice. Edini žarek upanja je samo splošna dikcija »predhodna izdelava konservatorskega načrta za večje posege v spomenik ali njegovo celovito prenovo«, ki tako ostaja na upravno-diskrecijski ravni, ranljivi z vidika upravnega klientelizma.
Takšna varstvena jalovost je rezultat dvoinpolletnega »Virantovskega usklajevanja« v okviru Zakona o glavnem mestu med ministrom in ministrico za kulturo ter MOL, beri z županom Zoranom Jankovićem in podžupanom Janezom Koželjem. Razglasitev »del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani« je namreč, nedostojno in protipravno, potekala brez ljubljanske javnosti, njenih civilnih iniciativ in brez udeležbe ljubljanskega Mestnega sveta. Pač pa sta podtaknila ministrici, ta pa Vladi RS, da je vprašanje mostu ali brvi čez Ljubljanico vključila v okvir varovanja objekta Plečnikovih tržnic (ki za območje Ljubljanice ne velja) in da je reminiscenco na avtorski projekt Plečnikovega Mesarskega mostu in koncept njegove umestitve v prostor degradirala na dikcijo: »Dopustna je novogradnja moderne brvi za pešce, ki povezuje Petkovškovo nabrežje s tržnicami na lokaciji, ki jo je določil Plečnik. V oblikah in materialih se ta podredi obstoječim Plečnikovim tržnicam ter pogledom na Zmajski most in Tromostovje.«.
Tako ima nedopustno politično pogromaško nastopanje mag. Mušiča nasproti civilni iniciativi Tržnice ne damo vsaj eno kolateralno korist. Namreč, njegovo intelektualno držo, »da ne smemo pozabiti, da se menda pripravlja gradnja ‘modernega’ Mesarskega mostu in bistveno preoblikovanje Petkovškovega nabrežja, prostorski posegi, ki so upravičeno zaskrbeli zavode za varstvo stavbne dediščine in parkovnih ureditev vzdolž Ljubljanice €¦«, bodisi, da sta si Janković in Koželj take drže zaželela ali ne, saj vse indikacije kažejo na to, da pripada k Janković-Koželjemu »et consortes«, mar ne? Ali pa si tako držo upa lansirati, ker je samo dobro obveščen o nekonsistentnosti vladnega odloka in o dejstvu, da je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Center 15. 7. 2009 investitorjema MOL in JP Energetika vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo Mesarskega mostu zavrgla, ker nista predložila dokazila o pravici graditi na vodnem zemljišču Ljubljanice. Državno pravobranilstvo je 21. 7. 2009 vložilo relevantne plombe v zemljiško knjigo, obžalovanja vredno je, da o zadevi odloča lastništvo Ljubljanice, ne pa kulturnovarstveni in prostorski elementi. Ker mora strokovnjak, politik in javna oseba svojo intelektualno držo tudi udejaniti, pričakujem, da bo ministrico Širčevo in Vlado RS opozoril na podrejenost in neustreznost definicije »moderne brvi« in da se vprašanje mostu in Petkovškovega nabrežja razrešuje v okviru dopolnitve in/ali spremembe kulturnovarstvenega akta, ki se nanaša na spomenik državnega pomena »Ljubljana – Regulirana struga Ljubljanice (EŠD 386)«. Glej: pobuda-vladi-rs-za-spremembo-dolocb-odloka-o-razglasitvi-del-arhitekta-jozeta-plecnika-v-ljubljani.doc
Namesto neopravljenega naravo in kulturnovarstvenega dela in dela na prostorskem načrtovanju s strani župana (in podžupanov za kulturo in urbanizem), njemu podrejene mestne uprave, obeh odborov mestnega sveta in Mestnega sveta samega, je Mestni svet MOL sprejel Obvezno razlago Odloka o PUP za območja urejanja v mestnem središču (Ur. l. RS, št. 98/08), kjer z »moderno« urbanistično latovščino izvemo, da je »neobhodne komunalne posege« v osnovne ureditve na površinah namenjenih javni in primarni rabi »razumeti tako, da določba 11. člena dopušča gradnjo nadzemnih in podzemnih javnih parkirišč, saj se javno parkirišče kot objekt grajenega javnega dobra uvršča med komunalno opremo, ter odstranitev oziroma gradnjo mostov, saj je most kot cestni objekt del javne ceste, ki je objekt grajenega javnega dobra in se uvršča med komunalno opremo oziroma komunalne ureditve.”
Glej tudi: alternativni-mostovi.doc Določba, da se dopušča gradnjo nadzemnih parkirišč (seveda tudi podzemnih, ha, ha?) in cestnih mostov (mar ne le modernih podrejenih peščevih brvi?) čez državno reko (površino primarne rabe!), ki so vsaka zase zahtevna investicija po sebi, uvrščajo med »neobhodno komunalno opremo« (plačano iz čigavega že komunalnega prispevka?), je namenjena novi zlorabi finančne funkcije mestnih javnih podjetij, upravno-lastninske funkcije Agencije RS za okolje, upravne funkcije Zavoda za varstvo kulturne dediščine in upravne funkcije Upravne enote Ljubljana. Ali se namesto finančne kompenzacije z dopolnitvami Zakona o glavnem mestu Slovenije, ki se, logično, odmika, po posameznih resorjih, predvsem na Ministrstvu za okolje in Ministrstvu za kulturo, za »županove projekte« dogovarja o uvedbi nadomestnega upravnega klientelizma?