Od ministra do svetnika
Miha JAZBINŠEK,
minister za okolje in prostor od 1990 do 1994,
mestni svetnik Zelenih od 2002 do 2014
TRI PRVE + USTVARJALNE VLADE
Zeleni (in Demos) so mi 1990 leta zaupali biti minister v prvi slovenski demokratični vladi današnje Republike Slovenije, ki je gradila svojo državnost iz delne suverenosti v federaciji šestih republik preko začasne polnokrvne suverenosti nove samostojne države do nove deljene suverenosti v uniji držav Evrope. Prva vlada je bila ključna pri postavljanju temeljev nove državnosti, domišljam si, da imam velik oseben delež pri tem, zato ne simpatiziram s stališči, tudi Demosovimi, da je z osamosvojitvijo opravila svojo funkcijo. “Peterletova” vlada je opravila več. Zasnovala je zložen prehod iz diktature realsocializma v večstrankarski (prosvetljeni) kapitalizem, kar je več kot evolucija in manj kot revolucija, za razliko od “prve” revolucije, ki je v kontekstu druge svetovne vojne radikalno odpravila kraljevino in takratni družbeni sistem.
Osebno me je že dolgo prej »srbelo« najmanj šest reform na področjih, ki so se v samoupravljanju “iztrošila”. Reformna zakonodaja in implementacija, ki jo je pripravilo Ministrstvo za okolje in prostor RS za časa mojega ministrskega mandata 1990-1994 (še tudi v drugi in tretji “Drnovškovih” vladah), je v vseh ključnih segmentih veljavna še danes in je bila in je še osnova tudi drugi sektorski zakonodaji:
- po poplavah v Savinjski dolini 1990, ko je izpadel jugoslovanski solidarnostni sistem, zakon in vzpostavitev sistema o odpravi posledic naravnih nesreč,
- po odpravi SIS in družbene lastnine nov stanovanjski zakon in prva slovenska privatizacija,
- vzpostavitev nacionalnega projekta digitalizacije geodetskih in drugih geoorientiranih informacijskih baz;
- prvi slovenski zakon o varstvu okolja in vzpostavitev resorja okolja in varstva narave, okoljskih javnih služb in novega gospodarkega sektorja;
- po odpravi SIS, družbene lastnine in dejavnosti posebnega družbenega pomena Zakon o gospodarskih javnih službah v komunali, prometu, energetiki, vodarstvu … in druga slovenska privatizacija;
- po odpravi družbenega planiranja zakonsko urejanje postopkov prostorskega planiranja in načrtovanja, sanacije črnih gradenj, uvedbe državnih lokacijskih načrtov … in prvi vseslovenski prostorski plan.
Čeprav so bile te radikalne reforme končane šele v letu 1993-94, je bil njihov ključni zametek v prvi vladi. Morda brez Peterletove izrecno aktivne vloge, a v skladu s koncepti, ki so se v vladi vendarle oblikovali, čeprav je bila precej »resorizirana«. Obe Drnovškovi vladi sta jih pač morali pripoznati in prevzeti. Ker je dr. Janez Drnovšek (pod kadrovskim mentorstvom Gregorja Golobiča) napačno ocenil, da so bili do leta 1994 postavljeni že vsi temelji v resorju, me je (lastnega LDS-ministra, a očitno “kontaminiranega” z Demosom ali kaj?) “odstopil”. Resnica je seveda drugje, postal sem v napoto strankinemu “izvajanju” zakonodaje in “razvojnemu” klientelizmu, ki sta se jima odprla vrata na široko.
STANOVANJSKA REFORMA + PRVA PRIVATIZACIJA
Po ukinitvi stanovanjske SIS in financiranja najemnih stanovanj na plečih drugih 70 %-ov Slovencev, ko ni bilo več sistema in skrbnikov, je bila stanovanjska reforma nujna, a učinkovita. Razmerje samolastniških in najemnih stanovanj se še danes iz leta v leto povečuje v prid prvih, kar pomeni, da smo takrat popolnoma »zadeli« psiho Slovenca, ki hoče biti lastnik svojega doma, varen pred vsakokratnimi jalovostmi in »inovacijami« oblasti, najnovejše, recimo, lažnimi neprofitnimi najemninami.
Kupnine za takrat dedno zasedena in s stanovanjskimi odločbami “priposestvovana” stanovanja so končale v Stanovanjskem skladu RS, preveč pa tudi v takratnih podjetjih (za blažitev socialnih napetosti). Kar je bil začetek nove stanovanjske etape na ustavnem načelu, da “Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.”, žal sproti spridene na račun najemnih in samolastniških stanovanj za mlade, danes še žal z raznimi “varčevalnimi” shemami in z grajenjem tržnih stanovanj na skladovi “svoji zemlji”. Kar ni nič drugega kot blokiranje učinkovitejše uporabe nacionalnega stanovanjskega kapitala oz. njegova preusmeritev v druge finančne sfere.
Ilustrativen je moj pogovor svojčas v Ampaku, še posebej, ker so skrajšali nekaj “pikantnosti”, ki kažejo na takratno heterogenost stališč ob stanovanjskem zakonu.
Vprašanje:
Z zakonom o odkupu in privatizaciji družbenih stanovanj, ki ga ponavadi imenujemo kar Jazbinškov zakon, ste se proslavili. Večina potencialnih kupcev je zakon sprejela z odobravanjem, že obstoječi privatni lastniki so to sprejeli z ogorčenjem, ker so se čutili deprivilegirani, premnogi politični glasovi so ocenjevali to potezo vlade kot dejanje, ki je s prenizkim cenikom za prodano družbeno stanovanjsko imovino osiromašila državni proračun, špekulanti s stanovanji so si meli roke … Kako ste se v vladi dogovorili za ta zakon? V čem ste videli njegovo funkcionalnost, če pogledamo nanj z ekonomskega, socialnega in političnega vidika? Kaj lahko rečete o njegovem učinku danes?
Odgovor:
Stanovanjski zakon, seveda, ni bil namenjen moji proslavitvi in tudi ne samo privatizaciji družbenih stanovanj, temveč celoviti stanovanjski reformi. Po ukinitvi sistema, skrbništva in stanovanjske SIS in financiranja teh stanovanj na plečih tudi drugih 70 %-ov Slovencev je bilo treba nujno administrativno podeljene dedne stanovanjske posestne pravice nadomestiti z normalnimi neprofitnimi najemninami, neracionalno zasedenost teh stanovanj prestrukturirati v racionalno, zatečene oderuške kredite »jeznih varčevalcev« reprogramirati in družbeno lastnino prestrukturirati v osebno. Razmerje samolastniških in najemnih stanovanj se še danes povečuje v prid prvih čez 90 %, očitno smo takrat popolnoma »zadeli« psiho Slovenca, ki hoče biti lastnik svojega doma, varen pred vsakokratnimi šikaniranji, jalovostmi in »inovacijami« oblasti. V Idriji je bilo kupljeno 95 % stanovanj (italijanske penzije) na Ptuju pa le 30 %, čeprav smo obrok kupnine z ekonomsko-socialnega vidika programirali na nivoju zatečenih najemnin, da bi jih bilo kupljenih čim več. Ocena je bila, da bodo tudi eventualni »bypass« nakupi zagotovili drugačno stanovanjsko varnost dotedanjim imetnikom stanovanjske pravice, za povratnike v južne republike je bila prodaja načrtovana kot »odpravnina«, pa tudi davke je bilo treba plačati. Kupnine so šle v podjetja za blaženje socialne stiske in v občine za nakup novih stanovanj, v proračun so sodile samo kupnine za stanovanja državnih organov. Z neprofitno najemnino smo zaščitili pred šikaniranjem tudi najemnike v denacionaliziranih stanovanjih.
Sam kot »obstoječi privatni lastnik« nisem bil nič ogorčen nad Jazbinškovim zakonom, niti se nisem čutil deprivilegiranega, saj sem v starem režimu zadnji mesec pred »velikim R« kupil trosobno stanovanje, kredite pa po štirih letih poplačal z eno mesečno plačo. Takrat nam je, pač, stanovanja kupovala inflacija, kar so prav dobro razumeli tudi poslanci v Državnem zboru, zato je bil, ob moji vrhunski sposobnosti usklajevanja (o)pozicije, zakon sprejet unisono. Tudi kupci niso zakona odobravali kar počez, lastnina kot breme je začela funkcionirati naslednji dan, novim lastnikom so začeli prihajati računi za streho, za fasado, za ….
Dve nadaljnji skupini sovražnikov sem si pridobil še v denacionaliziranih stanovanjih, lastnike zaradi nizkih najemnin in najemnike brez možnosti nakupa po Jazbinšku. Tudi »nasledniki« družbenopolitičnih organizacij so bili ogorčeni, ker so šle kupnine v proračun namesto njim, še danes prazna vojaška stanovanja pa res siromašijo državni proračun. Za nameček me je okrcal še eden od osamosvojitvenih oficirjev, Slovenec, češ JLA je imela ugodnejše privatizacijske pogoje.
Vlada je bila glede stanovanjskega zakona prej opazovalec kot akter. Pač pa je v času največje inflacije, preden sem točko vezal na DM, zamrznila višino točke za odkup, da so si kupci priborili v dveh mesecih z depoziti v bankah tudi po 30 % kupnine. Morda pa k pikremu vprašanju nekaj cvet ne bi škodilo! Rupel: če bi raje počakali, da bi bila prej sprejeta zakonodaja zunanjih zadev; Bavčar: če bi stanovanjski sklad raje zapravili za subvencioniranje R+13 %-nih bančnih obrestnih mer; Mencinger: da so cene stanovanj previsoke; Bole: da je ogrožen monetarni sistem, ker so Slovenci potegnili iz nogavic preveč nemških mark; Spomenka: da kupnine v celoti sodijo “novim lastnikom”; Potrč: da naj se republiški stanovanjski sklad porazgubi v občinah in Pučnik: da je država zmožna obnoviti celotni fond družbenih stanovanj in ga (zasedenega) prodati dobičkonosno na trgu.
Verodostojnih ocen zakona ne takrat ne danes ne slišim prav veliko, zakon pa je prestal okoli dvajset ustavnopravnih presoj. Današnji učinki pa niso več po mojem. Varčevalna shema je izum za povečanje bilančne vsote bank in blokiranje denarja izven stanovanjske funkcije. Enako je »mrtvi kapital« izgradnja tržnih stanovanj v stanovanjskih skladih, pa še prodaja se ustavlja. Nov trik, kako zmanjšati neprofitni stanovanjski kapital in fond, je razblinjanje sredstev za sprotno subvencioniranje tržnih najemnin.
OKOLJSKA REFORMA + NOV GOSPODARSKI SEKTOR
Okoljska reforma je vzpostavila načela in inštrumente trajnostnega okolje ohranjajočega razvoja, integrirala varstvo in ohranjanje narave, koncesijsko varstvo pred ropanjem naravnih dobrin, varstvo pred obremenjevanjem in onesnaževanjem okolja in odkazala na pravico do zdravja in dobrega počutja vseh živih bitij. Vzpostavljen je bil sistem okoljskih dejavnosti in javnih služb, monitoring in nadzor. Integriran pa je bil tudi resor iz vsemogočih razseljenih služb, presežena je bila »human ecology«. Nuklearka, odpadki, zdravje ostajajo predvsem na skrbi organizirani rutini, prostor ekološko naravnanih civilnih iniciativ pa se senzibilizira v vedno nova vprašanja, danes pogosto tudi skupaj z raznimi duhovnimi prenovami.
Da se je ta doktrina uveljavila v Sloveniji, potem ko smo jo sprejeli z RIO Deklaracijo 1992 v Riu De Janeiru na največjem summitu državnikov in nevladnih organizacij vseh časov, pa leta 1993 ob sprejemanju »Zelene Ustave«, Zakona o varstvu okolja, ni bilo tako samoumevno. Četudi je v Riu De Janeiru dr. Drnovšek podpisal tudi listini o klimatskih spremembah in biološki raznovrstnosti. Odpori so bili tako s strani anarhozelenih, okolju le na videz prijaznih resorjev, kot s strani neprosvetljene ekonomije in politike. Zakon pa je bil popolnoma svež tudi deset let pozneje in nepopravljan za potrebe vstopa v EU. Žal se v pogojih neprosvetljenih slovenskih staro-novih “razvojnikov” krši novo ustavno načelo nove države, da “Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.”
REFORMA JAVNIH SLUŽB + DRUGA PRIVATIZACIJA
Popolnoma svež je še tudi 1993 leta postavljen sistem gospodarskih javnih služb. Na dosedaj dejansko nespreminjanem Zakonu o gospodarskih javnih službah stoji ves sistem komunalnih in državnih javnih služb nekoč »posebnega družbenega pomena«, tudi energetske in prometne, ves sistem javnih podjetij in koncesijsko pravo.
Na njem sloneča aktualna finančna zakonodaja omogoča tudi nezločesto privatizacijo javnih podjetij, ki pa (neo)liberalcem ne diši. Tudi nova zakonodaja »privat-public partnership-a« je le finančna operacionalizacija že uveljavljenega sistema. Ljubljanski Holding in Tetol pa sta mimo obeh zakonodaj še zmeraj speči zalogaj za klientelistično privatizacijo. Če sta zamudila LDS in SD, ali poskušal SDS, ali bo to kar okolica aktualnega župana? Vedno več je “razvojnikov”, ki se z “virtualnim” kapitalom
PROSTORSKA REFORMA + PROSTORSKI PLAN
Družbeno-planerski “usklajevalci” planov so bili ukinjeni, vzpodbuditi sem moral nov sistem odločanja “v prehodnem obdobju”, tudi v republiki (republiški lokacijski načrti), novo zakonodajo črnih gradenj, nato prostorski plan RS, ki je bil osnova najprej za nacionalni cestni program. Pač pa sem z celovito reformo zamudil ravno na meni najbližjem prostorskem, urbanističnem, gradbenem in arhitekturnem področju, morda tudi zato, ker je graditeljstvo mest kot disciplina od vekomaj in s tem področje izpostavljeno rigidnosti, tudi personalni, in v že vzpostavljenih službah.
Naslednik Pavle Gantar do ekonomista Janeza Kopača ni niti malo pristopil k reformi prostorske in gradbene zakonodaje. H kvaliteti, kulturi, ekologiji, varnosti in funkcionalni organiziranosti prostora v javnem interesu orientirana zakonodaja pa je bila za neprosvetljene liberalce vedno pretežak zalogaj. Na spornih krilih, »habitatu« klientelizma, pa hitropotezniki iščejo pot celo mimo “Kopačeve” zakonodaje, mimo pa se v pravni državi vendarle ne pride vedno. Najnovejša zakonodaja je ustrezna in zato očitno plen zlorabe širom po Sloveniji, kar je tema zase.
Tu velja samo opozoriti na končni izplen Občinskega prostorskega načrta (strateški in izvedbeni del) Mestne občine Ljubljana z dimenzijo načrtovane ekološke in nepremičninske krize. Minister Roko Žarnić je povsem zanemaril svojo izvorno funkcijo glede poselitve in celovite presoje vplivov na okolje, v procesu po 51. in 51.a členu ZPNačrt pa še svojo funkcijo upravljanja z vodami, meteorologije in ohranjanja narave, v ostalem pa izločal ostale nosilce urejanja prostora ali vplival nanje, je v sostorilstvu z Mestno občino Ljubljana sam protipravno generiral:
- krizo načrtovanja, ki z nivoja arhitekturno-projektantske “razvojne vizije” ni doseglo nivoja urbanističnega načrta, sploh pa ne nivoja prostorskega načrta, nepotrebni razcvet razvojništva na osnovi virtualnega kapitala, tačas ko se “kapitalisti” iz “realnega sektorja” sesuvajo vsi po vrsti;
- ekološko krizo krčenja do 680 ha gozdnih površin v povezavi s spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč;
- nepremičninsko finančno krizo, ki v nasprotju s prizadevanji vlade v okviru projekta »Vlada aktivno proti finančni in gospodarski krizi« na dan veljavnosti načrta 23.10.2010 pomeni novo vrednost cca 7.000.000 m2 kmetijskih zemljišč med 3 in 10 milijardami evrov;
- polit-korupcijsko krizo, kajti na teh zemljiščih se že od leta 2007 iz naslova pričakovanih stavbnih zemljišč dogajajo finančne transakcije in promet, na dan veljavnosti načrta 23.10.2010 pa se čez noč sprošča nov paket transakcij in prometa na »trgu« 7 milijonov m2 stavbnih zemljišč;
- zahtevo po posebnem antikorupcijskem tretmaju na novo vskočenih »vmesnih« zasebnih lastnikov oz. potencialnih »investitorjev« na javnemu sektorju namenjenih površinah, na načrtovanih lokacijah državne in občinske uprave ter javne infrastrukture (vključno na zemljiščih, ki so po zakonu v lasti MOL, RS oz. Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov).
MESTNI SVETNIK + BLOKADA POBUD
Moj politični življenjepis sem začel kot predsednik Zveze študentov na Arhitekturi, urednik študentske Tribune, član Zveze komunistov, Zelenih Slovenije, LDS, predsednik Zelenih. Danes sem njihov Zeleni ombudsman in mestni svetnik v Ljubljani, kjer smo Zeleni podvojili volilni rezultat za mandat 2010 – 2014 in skupaj z mag. Tomažem Ogrinom tvoriva Svetniški klub Zeleni Slovenije.
Ljubljančanke in Ljubljančani poznajo moj mestni politični življenjepis v svojstvu najbolj plodovitega svetnika v mandatu 2002–2006 in 2006-2010, a menim, da tudi najbolj blokiranega, »no pasaran« za časa Danice Simšič, med »obsežnimi novostmi« za časa Zorana Jankovića pa mi je bilo »z osebnim sodelovanjem« onemogočeno pomagati kakorkoli, razen z zapoznelo kritiko »povsem prenovljene podobe Ljubljane«. Žal mi niso najbolj pri srcu estetske in funkcionalne kolateralne škode »gverilskega« urejanja peščevih in prometnih površin, posek celih drevoredov, uničenje zelenih nabrežij Ljubljanice, počasnost izgradnje Kongresnega trga, nekajletna zagrajenost nasedlih investicij (Šumi, Kolizej, Plečnikov stadion, Tržnice) …
Moj strokovni življenjepis sem začel kot oblikovalec (Zlatni spoj na Salonu pohištva 1971), nadaljeval kot projektant (soseska Grčar v Zagorju), občinski urbanist, vodilni planer na LUZ, republiški prostorski in družbeno-razvojni planer, direktor lokalnega urbanističnega zavoda (»Kamnik 2000« in cca 10 zazidalnih načrtov) in končal kot minister za okolje in prostor (v prvih treh vladah Republike Slovenije). Navajam nekaj za Ljubljano relevantnih osebnih strokovnih referenc urbanističnega značaja:
- sodelovanje v timu prve slovenske ekološke valorizacije prostora na primeru občine Šiška (1975);
- najožji tim zasnove avtocestnega sistema okoli Ljubljane – U-sistem (druga polovica sedemdesetih);
- skupaj z Janezom Koželjem natečajna nagrada »izven konkurence« za enosmerni promet mestnega središča (1976);
- sodelavec 1979 na »Smernicah družbenega plana občin in mesta Ljubljana 1081-85 z usmeritvami do leta 2000«, kjer sem uveljavil »zelene kline«, ki so načrtovalsko ohranjeni do letošnjega poletja;
- sodelovanje v najožjem metodološkem timu družbenega plana »Ljubljane 2000«;
- sodelovanje v najožjem vodstveno-metodološkem timu ZDP RS na »Sloveniji 2000«;
- minister ekipi, ki je pripravila prvi prostorski plan RS, na katerem bazira slovenski avtocestni program;
- minister ekipi, ki je pripravila lokacijski načrt severne in vzhodne avtocestne obvoznice v Ljubljani …
Moja želja tvornega nadaljnjega sodelovanja je bila zatrta že v kali. V nasprotju z zagotovilom župana v nagovoru na nastopni seji MS MOL 8. novembra 2010, da bo »ključno strokovno in odgovorno delovanje v odborih in komisijah mestnega sveta«, moje zgoraj naštete reference ne zadoščajo niti za člana Odbora za urbanizem niti za člana Statutarno pravne komisije.
Ker mi je tako onemogočeno vsakršno delovanje v odborih in komisijah mestnega sveta MOL, bom moral individualno in tudi kot Svetniški klub Zeleni Slovenije strokovno in politično delovanje iz teh »enih teles z mestnim svetom« odgovorno preseliti v širši slovenski pluralistični strokovni, pravni in politični prostor, vse v dobrobit Ljubljane in tudi njenega širšega konteksta, oboje in ne vsak zase »na prvem mestu«.
Miha Jazbinšek, univ. dipl. ing. arh.
