V ŽIRIJI TEGA NATEČAJA
sta bila tudi dva visoka uradnika, Igor Jurančič (Mestna uprava MOL) in Gojko Zupan (Ministrstvo za kulturo), ki sta v tej žiriji sodelovala kot zasebnika, nikakor pa ne kot uradna zastopnika MOL in MK:
- Jurančič je “dal legitimnost” natečaju, ki bi moral biti izveden za kompleksno prenovo celotnega območja CO2/16 Kolizej (A – Delavski dom, B – Kolizej, C – vile, D – park) in ki bi moral biti javen, pa je bil zasebnopravne narave in ne za cel kompleks.
- Zupan pa je v “utemeljitev” dejansko pa v opravičilo za rušenje kulturnega spomenika lansiral tezo o nadomestitvi arhitekturne megastrukture z objektom za potrebe žive kulture.
PONOVNO SE JE POKAZALO,
da so nepremičninski dediščini najnevarnejše “inovacije” žive kulture, bodisi nova arhitektura sama bodisi predvidena nova dejavnost s področja kulture. Ta teza je postala “micelij” za “vizionarstvo” Jožeta Anderliča, “investitorja, ki bo podrl stari Kolizej in zgradil novega” s sprevrženo oceno “rušitelji so tudi rešitelji”, kar dokazuje konceptualno in finančno jalovost mestnih in državnih struktur nasproti novim možnostim javno-zasebnega partnerstva v evropskem kontekstu.
OD TU DALJE
je lastnik in potencialni investitor preizkušal z vsemi pravnimi sredstvi uresničiti vizijo rušenja kulturnega spomenika Palača Kolizej (EĹ D 379):
- z deregulacijo mestnega Odloka o razglasitvi spomenikov naravne in kulturne dediščine na območju občine Lj. Center med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto, Ur.l. RS, št. 60/93 preko Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v čemer ni uspel),
- z uveljavljanjem ustavnega varstva zasebne investicijske namere brez omejitev preko Ustavnega sodišča RS (v čemer ni uspel),
- z uveljavljanjem rušitve, ker naj bi spomenik ogrožal varnost ljudi in premoženja preko inšpekcijskih služb (v čemer ni uspel),
- s pridobitvijo dovoljenja za odstranitev spomenika zaradi dotrajanosti in na osnovi ponujenosti spomenika pred tem v prodajo po ceni, ki upošteva njegovo stanje (22,5 mio ‚¬), preko kulturnovarstvenega soglasja ministra dr. Vaska Simonitija po 31. členu ZVKD-1 (v čemer ni uspel).
PAČ PA JE LASTNIK SPOMENIKA
zanemarjal vzdrževanje njegove fizične substance vključno z predpisanimi inšpekcijskimi ukrepi, a se kljub napovedi spomenik še do danes ni podrl, enako kaže tudi za naprej. Lastnik ni uspel dokazati pojmov kot so “dotrajanost ali poškodovanost spomenika, ki je ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi” in “če spomenik ali dediščina ogroža varnost ljudi in premoženje”. Zato je razumljivo ravnanje mestne legislative na izteku leta 2008 le v okviru takozvanih treh K-jev (klientelizem, korupcija in kriminal belih ovratnikov), ko je z vso naglico (tudi s skrajšanim postopkom mimo pristojnih inštitucij) sprejela dva akta:
- ODLOK o spremembi Odloka o razglasitvi spomenikov naravne in kulturne dediščine na območju občine Ljubljana Center med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto in
- SKLEP o začetku priprave OPPN za del območja urejanja CO 2/16 Kolizej.
KER PRI TEM OBSTOJA SUM
najmanj protipravnih donatorskih spreg med MOL in lastnikom spomenika (ena takih javnih donatorskih spreg mimo proračuna je izgradnja Poljanskega nasipa), sum zlorabe postopka sprejemanja akta, zlorabe varstvenega režima spomenika in zlorabe določitve investicijskih namer z očitnimi (a svetnikom v gradivih prikritimi, v razpravi pa zanemarjenimi) cilji fizičnega in finančnega razvrednotenja spomenika:
- sem podal dne 7. novembra 2008 Okrožnemu državnemu tožilstvu kazensko ovadbo Kolizej.doc, ki jo danes dopolnjujem (kazenska-ovadba-kolizej-dopolnitev.doc) z vidika odgovornosti delovnih teles in članov Mestnega sveta MOL na 21. seji dne 20.10.2008 in
- danes pa podajam tudi ovadbo zoper Župana (kazenska-ovadba-sklep-o-pripravi-kolizej.doc) z vidika odgovornosti za slabo pripravljeno “projektno nalogo” v Sklepu o začetku priprave OPPN za del območja urejanja CO 2/16 Kolizej.
